Ne znam dobro presoditi, ali gre za klasično januarsko melanholijo (praznikov in druženja je konec, vikendi pa ne obetajo nič posebnega), za posledice korone, ko smo že več mesecev omejeni na svoje domove in na mehurčke enih in istih obrazov in pogovorov, ali pa za mešanico obojega – a zadnje čase stalno poslušam ljudi (stranke, prijatelje, znance), kako se jim ‘nič ne da’. Kako so brez volje in čakajo na boljše čase.
Marko, ki dela od doma, me je zadnjič ves otožen klical, da ima občutek, da je popolnoma skrenil s poti. Na začetku se mu je delo od doma zdelo prav zabavno. »Super,« je rekel, »končno si bom čas lahko organiziral po svoje. Pripravil si bom zdravo malico, skuhal okusno jutranjo kavo in jo zamenjal s službeno ‘brozgo’ iz avtomata, ob 12-ih bom šel na 20-minutni sprehod s psom … mislim, da mi ne bo hudega.« Tako si je dejal tam nekje konec marca.
In danes? »Ne vem več, v čem je težava. Vstanem in se niti ne preoblečem. Cel dan sem v pižami. Privlečem se do mize, sedem za računalnik in začnem z delom. Ko se zatopim v delo, me ob 10-ih moj želodec opomni, da sploh še nisem jedel. Pograbim kakšen jogurt ali banano in delam naprej, vmes pa jem. Kavo mi včasih uspe spiti šele ob 12-ih. Ob enih sem že tako lačen, da komaj razmišljam, hkrati pa se mi mudi odgovarjati na vse klice in pošto, da za kuhanje nimam časa, zato ponavadi naročim dostavo. Še dobro, da živim v Ljubljani, ne predstavljam si, kaj bi storil, če bi bil kje na podeželju. Dan za dnem je enak. Klici se vlečejo do večera, ob 18-ih pa sem že tako utrujen, da se mi niti ne da ven – itak je tema, velikokrat še megla ali že, zato se uležem pred TV, buljim v kak trapast film, ob enajstih grem pod tuš in spat. Ne da se mi več. Kaj je narobe z mano?«
Včeraj me pokliče prijateljica Kaja, ki je vedno energična in polna zagona. Govoriva po telefonu in pravi: »Ej, a imaš tudi ti takšno čudno obdobje? Sicer funkcioniram, delam in se nimam kaj pritoževati, a se mi zdi, da sem ves čas malce utrujena. Vidim kup perila in si rečem: ‘Eh, bom jutri,’ ta jutri pa potem pride čez kakih 5 dni. Tudi ven se težko spravim, še dobro, da me mož vsake toliko ‘brcne v rit’, da greva na sprehod. Morda je krivo to, da ne hodim na aerobiko? Sem sicer poskusila telovaditi doma, a sem se terminov držala le dva tedne, potem pa se mi ni več dalo. Če se to ne bo kmalu končalo, me zaradi dodatnih kilogramov sploh ne bodo več spravili skozi okvir vhodnih vrat.«
In Karin, mama sinovega sošolca, ki pravi: »Ti, kaj naj s tem svojim mulcem? Do zdaj je še nekako delal za šolo, zadnjih 14 dni pa samo prelaga stvari in je čisto brez motivacije ter volje. Nič se mu ne ljubi in stalno ga moram opozarjati, česa še ni naredil, ga prositi, naj gre vsaj za pol ure na svež zrak, on pa se vleče po stanovanju kot megla. Sploh me ne posluša in včeraj sem čisto ‘padla ven’. Nanj sem se zdrla, ker enostavno nisem mogla več. Kot da nimam dosti službe ter drugih opravil. Zdaj moram še stati za njim kot kakšen šerif in preverjati, če sodeluje na zoomih. Na koncu mi je bilo žal, ampak hej, glej ga zlomka, danes se je lotil dela, brez da bi ga jaz nagnala!«
Zagotovo ima vsak svojo ‘karantensko’ zgodbo. Naj vas potolažim – v življenju vsakogar pridejo trenutki, ko se nekako ‘zataknemo’, ne vemo najbolje, kako naprej, včasih ne znamo pojasniti, kaj nam sploh manjka … Večina teh obdobij je povezana s trenutki, ko je v življenju treba storiti korak naprej – včasih drastično, na primer zamenjati službo, partnerja ali celo državo, včasih pa preprosto le razrešiti določene odnose oziroma spremeniti neko negativno rutino, v katero smo se ujeli. Večina teh izzivov se razreši šele, ko ugotovimo, da na mestu stojimo zaradi samega sebe – ker se ne zmoremo odločiti, ker moramo še določene stvari predelati … Ko naredimo prvi, ne glede na to, kako majhen korak, se klobčič začne razpletati sam od sebe.
V tem času pa nam premik naprej onemogočajo številni zunanji dejavniki: fizične omejitve, premalo svežih mnenj in idej (včasih nam novo perspektivno odpre naključni znanec, dogodek v službi, nekaj, kar opazimo v mestu …), ubijajoča rutina: vse skupaj je videti kot neskončen cikel spanje-delo-hrana-delo-tv-spanje-in-tako-naprej. Ker je dokazano, da se na avtopilotu naši možgani polenijo (nenazadnje že vedo, kaj se bo zgodilo jutri), zadnje tedne ljudje vse bolj ‘hibernirajo’, pomanjkanje ‘dobrih’ stresnih hormonov pa se odraža kot lenoba, brezvoljnost in pomanjkanje smisla.
Kaj lahko storimo (razen seveda, da čakamo, da bo ‘tega’ končno konec)? Imam par idej, kako si lahko dvignete nivo hormonov sreče v telesu:
- Pobrskajte po telefonu in pokličite znanca, s katerim se že dolgo nista slišala (recimo leto dni). Edini pogoj, ki vam ga postavljam, je, da poskrbite, da ne ‘jamrata’ o koroni. Vprašajte ga, kaj se mu je v tem času lepega zgodilo, s čim si lepša dneve, … Ne boste verjeli, koliko energije boste imeli po takem pogovoru! Lahko si vsak dan vzamete 15 minutk za en tak klic in verjemite, da boste vsak večer imeli temo za pogovor s partnerjem.
- Končno se lotite nečesa, kar odlagate že leta – če je to tečaj španščine, slikanja, kuhanja … zagotovo lahko v tem času najdete goro učiteljev in tečaje na spletu (marsikaj je celo brezplačno), celo plesati se lahko učite – sami ali v dvoje. Midva z možem sva se januarja udeležila tečaja poznavanja vina – vzorčke sva dobila po pošti, tam spoznala nekaj zanimivih ljudi, se zabavala … in spet imava nekaj, česar se lahko veseliva: ko greva v trgovino, zdaj znava izbrati res dobro vino, ki ga z veseljem spijeva ob nedeljskem kosilu.
- Ne pozabite na razvajanje samega sebe, a po pameti, seveda! Poskrbite ne le za dobro hrano, temveč tudi za dobro rekreacijo – če ne gre zunaj, poiščite kak program na spletu – danes se najde nekaj za vsak okus, denarnico in kondicijo. Pa smejte se! Sama v teh sivih tednih prisegam na ‘trapaste’ komedije, da se dan zaključi prijetno in z nasmeškom na ustnicah.
Če imate še vi kak recept, absolutno dobrodošel. In za konec, če imate ‘ne da se mi’ fazo, se ne počutite slabo. Včasih nam tako narekuje telo in naša dolžnost je, da ga poslušamo in mu ustrežemo. Vzemite si ‘vikend na izi’, naredite le najnujnejše in se posvetite sami sebi – vse drugo morda lahko malce počaka. Če potrebujete klepet, pa veste, kje me najdete ;).
Se slišimo,
Vesna