Nečesa res ne razumem. Vem, da ljudje v osnovi ne mislijo nič slabega in da mnogim ljudem jezik očitno dela prehitro in kdaj izjavijo nekaj, česar morda niso mislili. Ampak kljub že stokrat napisanim člankom, blogom, izrečenim besedam na radiu in televiziji se še vedno dogaja nekaj, kar mi res ne da miru – ljudje sprašujejo neprimerna vprašanja.
Nedavno sem klepetala z mojo klientko, ki me je vsa obupana klicala, da ne ve, kaj lahko še stori. Dekle ima nekaj čez 30 let in s partnerjem se že kar lepo obdobje trudita imeti otroka. Skupaj sta že malce več kot desetletje in pred petimi leti sta začela graditi lastno hišo ter ustvarjati svoj dom. Na projekt sta bila sila ponosna, a je bilo kdaj usklajevanje vseh ‘mojstrov’ s službenimi obveznostmi pravi izziv. Večkrat sta potarnala prijateljem in družini, da sta izmučena od vsega (sploh ko je šlo kaj narobe in bi jima kakšen ‘nadzornik’ na objektu več kot le koristil), a jima nihče ni pomagal. To jih sploh ni zanimalo. Ko so prišli na objekt, so (prijateljica pravi, ‘kot bi se zmenili’) vprašali: »U, uau, lepo sta si tole zastavila. Kje pa bo otroška sobica?«
… tako se je vse začelo. Z navidez nedolžnimi vprašanji, ki so se nato razvili v nenadzorovano drezanje v zasebnost: »Zdaj ko imata svojo ‘štalco’, pa pride še ‘kravca’, kajne?« ali pa »Iiiiiin? Bomo kmalu zibali?« ali pa »Joj, Martina, ni čudno, da še nič ni, saj nič ne ješ in stalno delaš.«
Tako sta minili dve leti in Martina je bila obupana. Še sama ni vedela od česa – ali od pritiskov okolice, ker pa ‘je zdaj že res skrajni čas za otroka’ ali od njene iskrene želje po otroku, ki je bila zaradi komentarjev vedno manjša in se je zdela vedno bolj prisiljena. Nazadnje sta se z možem res odločila, da bosta obiskala zdravnika. Ko so potrdili težave s plodnostjo, sta poskusila z umetno oploditvijo. In ko je že mislila, da bo ob vprašanjih končno zalepila usta vsem spraševalcem, se je izkazalo, da so vsi postali strokovnjaki na tem področju. Vrstili so se ‘nasveti’ in komentarji, kot so:
»Joj, ne na umetno oploditev, no! Saj ni treba. Vse je v glavi, samo sprosti se in se bo zgodilo!«
»Aha, umetna oploditev. Veš, od mojega bratranca sodelavec ima sestro, ki je šla čez to. Baje je grozno. Se je res zelo zredila zaradi vseh tistih hormonov in ji na koncu ni nič pomagalo.«
»Pa misliš, da bo to pomagalo? Ne bi raje še malo poskušala po naravni poti?« »Nikakor ne na kliniko v Ljubljani, sem slišala ogromno slabih izkušenj. Daj, pozanimaj se raje, kako je tujini.«
Po še enem letu Martina ni več vedela, komu mora ustreči – sama sebi ali okolici. Ko je končno uspelo, je bila tako navdušena, da je povedala svoji in partnerjevi družini ter le eni prijateljici (ki pa je to novico raztrobila še trem prijateljicam). Kot da ni imel ‘hudič že dovolj mladih’, se plod ni obdržal in sledil je naravni splav. In kot da to še ni dovolj boleče, spet so sledila vprašanja, kot so: »Si ok?« (ja, krasno!), »Je bolelo?« (ne, prav prijeten občutek je, zagotovo bi ga ponovila!), »Kaj pa bosta sedaj?« (kaj pa misliš, da bova?), »Joj, pa ravno tebi se je to zgodilo! Ker vama pa res privoščim otroka …« (ob tem mi je še lažje, ja) ali pa zmagoslavi komentar: »Ja, boste pa novega naredili, a ne!« (seveda, približno tako kot v tovarni, kajne?)
Razumem, da je ob takih trenutkih morda težko najti prave besede. Naredili bi prav vse, da bi se oseba poleg nas počutila dobro, a vendarle… Namesto ‘pametovanja’ človeka raje objemite, poglejte v oči in recite: »Hej, veš, tukaj sem, če potrebuješ nekoga za pogovor.« Včasih pa je od nedomišljenih komentarjev, dobronamernih nasvetov in ljudskih modrosti celo bolje, če ste preprosto tiho in samo poslušate.
Verjemite, vsi se bomo počutili bolje in tudi naši odnosi bodo boljši!
Se slišimo,
V.