Anže verjame, da se dobro razume s svojimi sodelavci, vendar če bi vprašali njih, bi rekli, da je Anže včasih prav ‘zastrašujoč’ ali pa vsaj zelo ‘intenziven’ v komunikaciji. Ko svoje sodelavce gleda v oči, v njih dobesedno strmi. Prav tako nevede vdira v njihov osebni prostor (sodelavke še posebej moti trepljanje po rami) in uporablja močne kretnje, kadar želi izraziti svoje stališče. Tako v družbi večkrat izpade agresivno, čeprav nikomur ne želi nič slabega in bi rad zgolj vzpostavil dobre odnose.
Špela pa je povsem drugačna. Tiha, zadržana in vedno deluje, kot da je slabe volje, saj je na njenem obrazu večno utrujen izraz. Pri komunikaciji ji vsekakor ne pomaga niti dejstvo, da ljudem stežka gleda v oči oziroma zelo hitro umakne pogled, ko ji nekdo nekaj razlaga. Čeprav je v resnici le sramežljiva, pa se je sodelavci včasih izogibajo, ker deluje, kot da je ne zanima, kar ji imajo povedati, ali da celo nekaj prikriva pred njimi.
Zdi se mi, da premalo govorimo o neverbalni komunikaciji, ki pa je še kako pomemben del našega življenja. Nanjo pozabljamo predvsem zato, ker dandanes v veliki meri komuniciramo po telefonu, elektronski pošti in družbenih omrežjih (pa ne zaradi omejitev, temveč tudi zaradi tega, ker je tako lažje in hitreje, zlasti če gre za globalno komunikacijo). V zadnjem letu, ko se je še večji del naše poslovne in osebne komunikacije preselil na splet, pa je neverbalna komunikacija dejansko postavljena na stranski tir. Toda najboljša vrsta odnosov (in poslov) se še vedno sklepa v živo, zato neverbalna komunikacija še ni iz mode.
Ne pozabite: ni pomembno le, kaj povemo, ampak je veliko bolj pomembno, kako to povemo (in pokažemo). Za učinkovito komunikacijo je dobro, če smo vešči lastnega neverbalnega izražanja, hkrati pa zaznavamo tudi neverbalno komunikacijo ljudi, s katerimi vzpostavljamo odnose.
Poznamo več elementov neverbalne komunikacije, ki predstavlja kar 97% celotnega sporočila:
DRŽA
Drža je eden najopaznejših elementov govorice telesa. Če nekdo stoji pred vami pokončno in vzravnano, si verjetno mislite, da je samozavesten in da se dobro počuti v svoji koži, kajne? Nekdo, ki stoji sključeno in ne ve, kam bi z rokami, pa je najverjetneje sramežljiv, žalosten ali morda celo naveličan. Svetujem vam, da med pogovorom pazite, da vaše roke niso prekrižane, saj s tem sporočate, da ste zaprti in nedostopni. Raje roke sklenite pred popkom, da je vaše telo odprto – s tem izražate, da se dobro počutite v sogovornikovi bližini.
Še odličen nasvet za razgovore za službo, pomembne predstavitve ali prodajne sestanke: pri govoru se rahlo nagnite naprej, ker boste tako delovali bolj proaktivno in zainteresirano.
OSEBNI PROSTOR
Osebni prostor je v komunikaciji izrednega pomena, saj sporoča, kako varni se počutimo. Če klepetate s prijateljem, s katerim imate tesnejši odnos, se bosta zagotovo precej približala, če gre za znanca, s katerim občasno poklepetate v trgovini, pa bo ta prostor večji ali pa se bo znanec, če se ne more umakniti, nekoliko obrnil vstran s telesom, da bo ustvaril navidezno več prostora pred seboj. Nekaterim je vdor v osebni prostor izjemno moteč, spet drugim je vseeno (ponavadi gre za ljudi iz gosto naseljenih krajev, ki so vajeni posegov v osebni prostor). Kljub temu bodite previdni in če osebe ne poznate, raje ohranjajte distanco (no ja, v trenutnih časih je distanca tako ali tako priporočljiva, zato z osebnim prostorom najbrž nimate toliko težav).
Dobra taktika za določanje osebnega prostora je rokovanje – pri tem se namreč oseba ponavadi postavi točno tako daleč, kot ji je prijetno, zato preprosto v nadaljevanju pogovora poskrbite, da ohranite takšen osebni prostor.
GESTIKULACIJA
Sem spadajo vse kretnje z rokami, dlanmi in prsti. Kretnje so nam v veliko pomoč pri sporočanju dodatnega pomena ali pa pri dopolnitvi naših besed s sliko. Nekateri so s svojimi kretnjami zelo izrazni, spet drugi malo manj. Večina kretenj je priučena in je odvisna od okolja, v katerem smo. Italijani, na primer, ki so zelo energični v komunikaciji, veliko mahajo z rokami, Skandinavci pa povprečno precej manj. Pa še ena zanimivost glede kretenj in kulture: različne kretnje imajo v različnih kulturah lahko povsem drugačne pomene. Znak ‘OK’ ima v angleško govorečih državah (in tudi pri nas) pozitivno sporočilo, medtem ko je v Nemčiji, Rusiji in Braziliji ta znak žaljiv. Preden uporabite kako kretnjo, zato vedno preverite, kaj pomeni v kulturi, kjer ste se znašli.
Še odličen nasvet za primeren položaj rok – če ste visoki in suhi, vsekakor prekrižajte roke pred popkom, saj to vizualno preseka telo. Za vse, ki so manjše postave, pa je bolj priporočljivo, da roke prosto padajo ob telesu in tako navidezno podaljšajo telo.
OBRAZNA MIMIKA
Ste vedeli, da z obrazom lahko oblikujemo kar deset tisoč različnih izrazov? Prav zato je naša mimika ena izmed najbolj pomembnih vrst neverbalne komunikacije, obenem pa je tudi prva stvar, ki jo opazimo na človeku. Premislite, koliko informacij sporočamo z nasmehom ali pa namrščenim izrazom. Čeprav se lahko kar nekaj ostalih vrst neverbalne komunikacije razlikuje od kulture do kulture, pa je izraz veselja, žalosti ali jeze enak (skorajda) po celem svetu.
Odličen trik za bolj prijazno mimiko: ko poslušate neko osebo, razmišljajte, na katerega človeka, ki vam je ljub, vas ta oseba spominja. To bo omehčalo vašo obrazno mimiko, morda pa se vam bo obraz celo razlezel v nasmešek.
OČESNI STIK
Očesni stik je ključen del neverbalne komunikacije, obenem pa ima velika večina ljudi težave ravno s tem. Izogibanje očesnemu stiku je znak nezanimanja, kar je lahko za nekatere ljudi celo žaljivo, v drugih kulturah pa bolščanje v oči razumejo kot izzivanje. S pogledom, uprtim v tla, pri sogovorniku izpademo sramežljivi in nesamozavestni, če nam nekaj razlaga, pa celo nezainteresirani zanj in za njegove besede. Če boste sogovornika večino časa gledali v oči, vam bo bolj verjel, da ga dejansko poslušate in vam je mar zanj. Za tiste, ki imate težave z vzdrževanjem očesnega stika, žal ni čudežnega zdravila, obstaja zgolj vaja. Zato vadite. Na začetku bo morda malce neprijetno, toda sčasoma vam bo prišlo v navado in osebe ne boste mogli poslušati, ne da bi jo ob tem gledali v oči.
Še preprosta tehnika, ki vam zna biti v pomoč: zadajte si za cilj, da boste po pogovoru z vsako osebo znali povedati, kakšne barve oči ima.
GLAS
Naš glas oblikuje kar neverjetnih 38% našega sporočila. V tem deležu se skrivajo ritem govorjenja, ton glasu, premori in poudarki besed, dialekt, hripavost, šepetanje … Glas je izredno pomemben del sporočila, saj odraža čustveno noto oziroma naš odnos do vsebine, sogovornika, naše počutje, …. Kar pomislite na primer na vpliv tona: iste besede, izgovorjene na dva različna načina, lahko dobijo povsem drugačen pomen. Če recimo na vprašanje o vašem počutju potiho in počasi odgovorite z: ‘V redu sem’, bo sogovornik sklepal, da morda niste dobro, da želite sporočiti še nekaj drugega, da niste pri stvari ….
Dober trik za močnejša sporočila je preprost: bodite pozorni, da stavke vedno zaključujete s spuščajočim se tonom glasu. Tako vaše besede delujejo odločno in jasno, če je ton na koncu stavka rastoč (kot pri vprašanju), pa deluje, kot da iščete potrditev izrečenega pri sogovorniku.
Ta teden v svoji komunikaciji posvetite malo več pozornosti svoji drži, tonu glasu in kretnjam ter kakšen učinek imajo na vaše sporočilo in seveda tudi komunikacijo. Pa veliko uspeha!
Pa srečno!
V.
