Še pred nekaj tedni sem verjela, da imam svoje življenje (skorajda) povsem pod nadzorom – ko sem norela od ene obveznosti do druge, sem vmes že načrtovala prihodnje poslovne projekte, frizerja, srečanja s prijatelji, prvomajske počitnice, delo na vrtu, poletni oddih, … in moja največja skrb je bila, kako v dan stlačiti vse, kar sem želela opraviti. Romantično sem sanjarila, da nekoč pride čas, ko bom lahko ves dan z družino, ko bom lahko le pekla, ustvarjala, brala, se posvečala meditaciji, igrala družabne igre z mulčkoma, ko bom, skratka, počela vse, za kar v realnem življenju nikoli ni časa.
Potem sem se naenkrat zbudila v svet s korono – in moje življenje se je obrnilo na glavo. V samo dveh dneh sem od praktično vseh strank dobila obvestila, da načrtovana izobraževanja odpadejo ali pa so prestavljena za nedoločen čas. Vsi obiski, dogovori in treningi so odpadli. Moje sanje so čez noč postale resničnost. Prej zagreta podjetnica, vpeta v nešteto projektov in prisotna praktično po vsej Sloveniji, sem se znašla v 24-urni vlogi mame, gospodinje in žene in se tako lahko naenkrat v celoti posvetila vsem stvarem, ki sem jih prej poveličevala kot svoje največje vrednote: mojo družino, zdravo hrano in skrb za telo, osebno rast in dobre odnose.
Po samo parih dnevih šolanja od doma, pripravljanja raznolikih toplih obrokov iz omejenih sestavin iz lokalne trgovine za družinske izbirčneže, napol zbranega dela v trenirki ob nenehnih prekinitvah, preizkušanja različnih vaj za manj ljube dele telesa, poslušanja ‘korona’ novic, čiščenja za dvema razigranima osnovnošolčkoma in usklajevanja osebnih in službenih prioritet z možem sem kar naenkrat ugotovila:
- da so (moji) učitelji plačani daleč premalo,
- da sem podcenjevala delo žensk, ki so ‘le’ mame in gospodinje,
- da smo glede hrane zelo ‘scrkljani’ in bi lahko precej privarčevali,
- da je motivacija za delo zelo zahtevna, če nimaš nobenih rokov in hkrati nešteto prekinitev,
- da vadba doma niti približno ni tako zabavna, kot sem mislila,
- da je barvanje las doma gora packarije, posledice pa so nepredvidljive,
- da imam preveč oblek, še posebej, če so prav vse zlikane in natlačene v omare,
- da tudi ženske potrebujemo svoj ‘brlog’, kamor se lahko umaknemo,
- da imamo veliko srečo, ker smo v varnem zavetju svojega doma,
- da nobene vlada na tem svetu ne zna ustreči vsem državljanom ter
- da ima prav vsakdo izmed nas svoj pogled na tole situacijo.
Ker je moja edina vez s svetom trenutno digitalna, z radovednostjo spremljam tudi najrazličnejše medije in posameznike – moje znance, pa tudi povsem naključne ljudi – ter opazujem, kako situacija vpliva na svet in ljudi okrog mene.
Čeprav smo fizično ločeni, se mi zdi, da na nek način še nikoli nismo bili tako povezani med seboj. Opažam neizmerno dobroto in skrb številnih posameznikov – od ponujanja brezplačnih stanovanj zdravstvenemu osebju, do medsosedske pomoči, brezplačnih koncertov, gledaliških predstav in izobraževanj, aplavzov na balkonu, deljenja receptov, vadb, spodbujanja in motiviranja … kot da bi korona prebudila najsvetlejše v nas.
Da me pozitivizem ne uspava, prebiram tudi ostale novice – izpovedi obolelih, zdravnikov iz kriznih območij, pa tudi strahove vseh tistih, ki so se v novi realnosti znašli v socialni stiski in jih skrbi prihodnost. O ukrepih, ki niso delovali, ker so bili sprejeti prepozno. Pa o hladni preračunljivosti magnatov in politikov, ki z življenji zaposlenih in državljanov opletajo kot s številkami. In nenazadnje prebiram tudi mnenja nekaterih, ki se ne strinjajo z nobenim ukrepom vlade, ker se čutijo ujeti v pravila in omejitve … in zdi se mi, kot da bi korona prebudila najtemnejše v nas.
Ob teh razmišljanjih sem se spomnila dogodka pred skoraj desetimi leti, ko sva z Rašem Nesterovićem sodelovala v dobrodelnem projektu za otroke iz socialno ogroženih družin. Beseda je nanesla na njegovo kariero v NBA-ju, pogodbe z neverjetnimi zneski ter vprašanje če in kako so ga spremenili številni milijoni, ki jih je zaslužil. Rašo je kot iz topa izstrelil: ‘Denar te ne spremeni. Denar ti le omogoči, da si še bolj to, kar si.‘ Če si že v osnovi dober človek, boš z veliko denarja delal dobre stvari, če pa si bil že kot revež navaden egoist, tudi kot milijonar verjetno ne boš postal dobrodelnež (razen če ti to predlagajo tvoji davčni svetovalci ali piarovci).
In izkazalo se je, da je s korono popolnoma enako. Psihologi pravijo, da se v stresnih trenutkih vklopijo predvsem naši ‘plazilski’ in ‘sesalski’ možgani, ki jih skrbi zgolj golo preživetje, zato pozabljamo na socialne maske, ki jih nosimo sicer (da se razumemo, ne govorim o pomanjkanju ličil, neprimerni pričeski in podobno ;).). V kritičnih trenutkih se izkaže, iz kakšnega testa smo. Zato velja kot pri denarju – korona nas ne bo spremenila, le pokazala bo, kdo v resnici smo in kaj nam je pomembno.
In vi? Kaj je korona prebudila v vas?
Ostanite zdravi,
V.