O (ne)pomembnosti prvega vtisa

Nikoli ne boste dobili druge priložnosti, da popravite slab prvi vtis!

Tako pravi že tisočkrat citirana mantra številnih trenerjev javnega nastopanja. Že sama misel, da to drži, je nekoliko strašljiva, saj predvideva, da moramo ves čas živeti skavtski moto: ‘Bodi pripravljen!’ Vsak trenutek, ko nas ljudje ujamejo nepripravljene, namreč pomeni potencialno zapravljene osebne in poslovne priložnosti. Pa je prvi vtis res tako usoden?

Če gre verjeti raziskovalcem s Princetona, si mnenje (ali vtis) o nekom ali nečem ustvarimo v manj kot desetinki sekunde. Ta neverjetna sposobnost naših možganov je evolucijsko gledano omogočila naš obstoj, saj smo lahko v trenutku presodili, kdo je naš sovražnik, kdo prijatelj in kdo potencialni partner.

Jasno je, da takšno mnenje lahko temelji bolj ali manj le na fizični podobi (govorici telesa, obleki, vonju, …) oziroma deloma na vedenju ljudi, ne pa na bistvu oziroma biti človeka, kot naš pravi jaz imenuje dr. Zoran Milivojević. Še več, raziskave dokazujejo, da si ljudje trdno mnenje o sogovorniku ustvarimo celo brez dejanskega stika, recimo zgolj na podlagi obraznih potez osebe na fotografiji (na primer objave v časopisu ali pa profilne slike na Facebooku). Ta tako imenovani ‘halo efekt’ je celo tako močan, da ljudem na podlagi videza pripišemo tudi določene osebnostne lastnosti (na primer nekdo, ki je urejen, je tudi pameten, nekdo, ki je mišičast in potetoviran, pa je najverjetneje agresiven ipd.).

V raziskavi, izvedeni na Princetonu, so na podlagi študije obrazov in odzivov posameznikov nanje računalniško ustvarili obraze, ki izražajo potencialno nevarno osebo (oseba na levi) ter ljudi, ki so vredni zaupanja (oseba na desni). Slika: Oosterhof & Todorov  

Če ima človek torej srečo, da se je rodil z lepim profilom (prosto po Magnificu), poleg tega pa se drži vseh zapovedi uspešne komunikacije: je urejen, nasmejan, ima odprto držo in odločen glas, zna dobro stisniti dlan in sogovornika gleda v oči, je očitno lahko tudi serijski morilec, pa bo na sogovornika naredil dober prvi vtis. In prvi vtis je zelo težko pokvariti (ali popraviti), četudi je napačen. Zakaj?

Znanstveniki na njujorški univerzi so z opazovanjem možganov dokazali, da so ti zelo leni (oziroma bolj strokovno, varčujejo z energijo): ko si enkrat ustvarimo mnenje o nekom ali nečem, možgani vse informacije, ki tega mnenja ne podpirajo, dojemajo kot nepomembne izjeme. Če se vam, na primer, novi šef ob prvem stiku zdi nadut, ne bo kaj dosti pomagalo, če ga popoldne srečate v fitnesu, kjer bo prav prijazno klepetal z vami. Vaši možgani bodo namreč razmišljali: ‘No, zdajle je že mogoče prijeten, ampak v resnici je pa nadut.’ In vse, kar bo vaš novi šef storil, bodo vaši možgani primerjali z že ustvarjenim mnenjem in z največjim zadovoljstvom potrdili tisto, v kar že tako ali tako verjamete.

Kaj pa, če se vi sami znajdete na drugi strani? V tolažbo vsem, ki so že kdaj v ključnem trenutku naredili ali izjavili nekaj povsem neprimernega: prvi vtis, ki ga ustvarite, na srečo še zdaleč ni dejanska podoba vaše osebnosti. Je le subjektivna zaznava vašega sogovornika, ki temelji na njegovem lastnem vrednostnem sistemu, izkušnjah, predsodkih in tudi kulturnih stereotipih. Če je vaš sogovornik v preteklosti imel slabo izkušnjo z osebo, ki fizično spominja na vas, je morda iz istega kraja, se podobno piše, … je včasih že samo to dovolj, da v njegovi glavi podzavestno dobite negativno oznako, četudi niste še niti odprli ust.

Težava za vas seveda je, če je prav vaš sogovornik ključen pri tem, ali boste sprejeti na novo delovno mesto, ali boste uspeli prodati velik projekt, od katerega je odvisen vaš posel, oziroma ali boste naredili dober vtis na starše svojega novega dekleta.

Se je torej vredno obremenjevati s prvim vtisom, ki ga ustvarite? Zagotovo da (preverite moje nasvete tega tedna in razmislite, kje so vaše potencialne šibke točke), a le do te mere, da še vedno ostanete, kdor ste – dokazano namreč boljši vtis na sogovornika naredijo sproščeni ljudje, ki imajo pozitiven odnos do sebe in soljudi, kot pa popolne lutke, ki na zunaj izžarevajo nadčloveško samozavest, v resnici pa za izbranimi oblačili skrivajo slabo samopodobo in nezaupanje do ljudi. Ljudje pač, če se tega zavedamo ali ne, znamo brati med vrsticami.

Zadnje objave