Mar niso vzorci res zanimivi? Tako vztrajno pronicajo v nas, da skozi čas mi sami postanemo njhova marioneta. Glede na vzorce, ki jih na tak način ‘podedujemo’, se oblikujejo naše misli, besede in dejanja. In najbolj zanimivo je, da se to zgodi že v zelo zgodnjem otroštvu. Že majhen otrok oponaša vzorce staršev ter jih nato prenaša dalje, jih po svoje preoblikuje in nato preda naslednji generaciji.
Ines ima 3 leta starega fantka Mateja. Matej hodi v vrtec in ima v skupini 14 prijateljčkov (no, vsaj tako je menila Ines). Ker so mamice rade na tekočem, se kdaj zmenijo v parku ali pa si kar digitalno podelijo kakšne informacije. Prav zato so ustvarile Viber skupino. Vse lepo in prav, a v skupini se je znašla ena izmed mamic (Jana), ki ima vedno kakšen negativen ali celo posmehljiv komentar na pogovore in mnenja. Ima hčerko Mišo, ki je na videz zelo prijaznen in prijeten otrok. Ostalale mame je zmotilo le to, da Jana Mišo vsak dan vpraša, kateri izmed otrok ji je v vrtcu nagajal. Miša pove vsak dan drugo ime, nato pa Jana napiše v skupino nekaj v smislu: »Hej, Ines, Miša pravi, da ji je Matej nagajal. Daj se malo pogovori z njim, jaz pa bom omenila vzgojiteljici in preverila, če je vse ok.« Naslednji dan, ko so otroci zjutraj prišli v vrtec, je Jana Miši obuvala copatke in ji rekla: »Miša, danes se ne igrati z Matejem, ker je nesramen.« Hm, je triletnik res nesramen?
Začelo se je z Matejem, nadaljevalo pa še z Jako, Sofijo, Lukom, Tjašo, Laro in Petrom. Kot da to še ni bilo dovolj, je imela Jana glede vsake mamice veliko komentarjev – ena ima nevzgojene otroke, spet druga vedno neurejeno pričesko, tretja je ‘vedno sitna’, četrta pa ‘pametuje in nima pojma’. In kako se to odraža na otroku? Pa poglejmo večerni pogovor med Ines in Matejem:
Ines: »’Miša’ moja, daj prosim pospravi avto in ugasni lučko.«
Matej: »Jaz nisem nobena Miša, jaz sem Matej.« (Ines se spomni, da je Miša punčka iz vrtca.)
Ines: »Saj res! Miša je tvoja prijateljica v vrtcu!«
Matej: »Ne, mami, ni. Veš, niso vsi moji prijatelji.«
Ines: »A res, zakaj pa nista prijatelja?«
Matej: »Ona se noče igrati z mano, je rekla, da nisem priden in me uščipnila v roko.«
Verjamem, da tako majhen otrok (še) ni ničesar kriv – je zgolj bitje, ki želi uresničevati svoje želje in potrebe, pri tem pa nezavedno sledi vsem našim ravnanje in prepričanjem ter jih nevede vzame za vzorec, kako se je treba obnašati in kako razmišljati. Če mi mislimo, da so vsi ljudje zlobni, grdo govorimo o sosedih in smo nespoštljivi, bo del teh vzorcev prevzel tudi otrok, ki bo (seveda) mnenja, da dela vse popolnoma prav (saj tako govori tudi mama, kajne?).
Ravno razmišljam o tem, ko pokliče prijateljica, ki pravi: »Jaz sem čisto zmedena, sploh ne vem, kaj naj. Vesna, jaz sem celo življenje živela v zmoti! Starši so mi ves čas govorili, kakšna je popolna partnerska zveza in kaj moram vse storiti, da bo tako. Mota mojih staršev sta: ‘Pazi, kaj delaš, kaj govoriš in kako se obnašaš!’ in ‘Kaj pa si bodo ljudje mislili!’ in jaz sem vedno delala tako, da sem ugajala drugim. Saj veš, za seboj imam dve propadli zvezi in šele sedaj razumem, zakaj! Ker sem se vedno odločala tako, da se najprej ustregla drugim, nase pa sem povsem pozabila. Sem res potrebovala dvajset let, da mi je sedaj to padlo na pamet?«
Ja, vzorci so pomembni. Viktor Frankl je čudovito zapisal, da je med dražljajem in odzivom nanj prostor, v katerem se nahaja svoboda, da izberemo, kako bomo ravnali.
Izberite modro. Pozdrav,
Vesna