Pred kratkim sem po telefonu govorila s prijateljico Marjeto, ki je nisem videla že več tednov. Med drugim je beseda nanesla tudi na njeno družino in partnerja. Vprašala sem jo, kako kaj otroci in mož, ob tem pa zaslišala otožen izdih na drugi strani slušalke. Priznala mi je, da se zadnjih nekaj dni počuti, kot da se ne more pogovarjati prav z nikomer v družini, saj ima občutek, da je nihče ne posluša. Mož, mi je potarnala, med pogovorom deluje odsoten (ona mu, na primer, pripoveduje, kako pogreša sestro, on pa vmes komentira, da je našel super letvice za ograjo okrog vrta), hčerki zavijata z očmi, kadarkoli se želi pogovarjati z njima (vedno imata kaj ‘nujnega za šolo’ ali pa se jima ravno ‘ne da pogovarjati’), če pa že sodelujeta v pogovoru, za vsak primer zraven v roki držita telefon in škilita nanj, da ne bi zamudili kake nove Instagram objave svojih prijateljev.
Potožila mi je, da sicer razume, da ima vsak svoje opravke in da je včasih v svojem svetu tudi sama, toda kljub temu se počuti osamljeno in potrto, ker se ji zdi, kot da nikomur ni mar zanjo. Medtem ko sem jo poslušala, mi je bilo hudo zanjo, saj razumem, kako se počuti. Potreba po tem, da smo v družbi nam pomembnih ljudi opaženi, sprejeti in potrjeni, je ena najbolj osnovnih predpostavk za psihično, čustveno in nenazadnje tudi fizično dobro počutje v svoji koži. Ko se počutimo osamljene (ne glede na to, ali smo dejansko sami ali pa smo morda celo obdani s kopico ljudi, ki pa nam ne dajejo občutka, da bi jim bilo mar za nas, ali pa se celo pogovarjajo vsevprek, pa nikoli ne povedo nič pametnega), začnemo dvomiti vase, se spraševati, kaj je z nami narobe, …
Se je tudi vam že zgodilo kaj podobnega? Verjamem, da se je vsak izmed nas že znašel v podobni situaciji, ko nam ljudje okrog nas niso posvečali (resnične) pozornosti, ko med pogovorom z nami gledajo tudi v telefon, ko zraven pospravljajo posodo ali pripravljajo večerjo (kajpak, da prihrani čas), četudi se vidimo le enkrat na mesec, ko zaznamo iz pogovora, da jih naš pogled na tematiko, o kateri pripovedujemo, sploh ne zanima, in razmišljajo le o tem, kaj bodo povedali sam ….
Pozabljamo pa, da to velikokrat počnemo tudi sami. Meni se je vsekakor že zgodilo, da sem med pogovorom z otrokoma z mislimi odplavala stran (v glavi sem namreč načrtovala sestanek na spletu, kaj bom pripravila za kosilo ali pa kaj podobnega), da sem se ukvarjala sama s seboj (razmišljala sem, kaj je oseba mislila s določenimi besedami) ali pa sem tako premlevala svoje stališče in kako ga bom zagovarjala, da sploh nisem slišala sogovornika. Da ne omenjam večnega hitenja od opravka do opravka in navidezno uspešne večopravilnosti (‘Saj te poslušam, ti kar govori, jaz samo vmes en sms napišem’) ….
Vsi smo ljudje in včasih je poslušanje preprosto naporno. A pomembno pa je, da nam take stvari ne pridejo v navado. Kadar nismo pozorni na sogovornika, mu namreč s tem sporočamo, da nam ni mar za njegove besede, njegove občutke, misli … da nam v resnici ni mar zanj samega.
Ko se v pogovoru resnično posvetimo sogovorniku, smo pozorni na njegove besede in nevarbalno govorico ter se primerno odzivamo, v resnici aktivno poslušamo. Najpogostejši izzivi, s katerimi se soočamo pri poslušanju, so nezanimanje za sogovornika ali temo pogovora, različni predsodki (‘Le kaj mi ona sploh lahko pametnega pove o tej temi?’), selektivno poslušanje (poslušamo le tisto, kar želimo slišati), motnje iz okolice, pa tudi povsem fizične potrebe (lakota, žeja ali pomakanje časa).
Vas zanima, kako lahko postanete boljši poslušalci?
Najlažje bo, če med pogovorom uporabite tehniko 5P:
- PRISLUHNITE : prisluhnite s celim telesom, z očmi, ušesi, … Opazujte sogovornika, poslušajte ton njegovega glasu, poskušajte začutiti njegovo življenjsko energijo. Kako deluje vaš sogovornik? Kakšne besede uporablja? Kaj sporoča njegovo telo?
- POVPRAŠAJTE: Večkrat preverite, če razumete sogovornika. Ne pozabite, da vsakdo svet vidi drugače, zato včasih enaka beseda dvema različnima osebama pove povsem nekaj drugega. Z dobrimi vprašanji (odprtimi, nevtralnimi, spodbudnimi ….) lahko pogovor postane precej globlji in bolj oseben.
- POVZEMITE: Če je sogovornik govoril precej dolgo in je povedal veliko stvari, je včasih smiselno s stavkom ali dvema povzeti, kaj ste slišali. Tako daste vedeti, da ste bili resnično z glavo pri stvari.
- PARAFRAZIRAJTE: Prevedite slišano v svoje besede in svoj svet. Tako boste do neke mere začutili, kaj doživlja vaš sogovornik, on pa bo dobil občutek, da ste ga resnično slišali.
- POTRDITE: Sogovorniku dajte vedeti, da so njegova čustva in občutki smiselni. Ni treba, da se strinjate s sogovornikom, da bi mu dali občutek, da ga spoštujete in upoštevate.
Ne pozabite: aktivni poslušalci niso tisti, ki samo tiho sedijo in poslušajo, temveč so vključeni v pogovor, sprašujejo, sodelujejo, se odzivajo, pa tudi izrazijo svoje mnenje ali celo podajo kak nasvet, če jih seveda sogovorniku za to prosijo. Dobri poslušalci soustvarjajo pogovor, zato sama rada rečem, da aktivni poslušalci ustvarjajo boljše govorce.
Želim vam veliko uspešnih pogovorov, seveda pa vedno lepo povabljeni tudi k Besedi, kjer vam vedno z veseljem prisluhnemo!
V.
