Sem mama dveh čudovitih mulčkov in vem, kako razmišljam in čutim – svoje otroke poznam bolje, kot poznam same sebe. Zanju bi dala vse. Ta materinski instinkt najmočneje deluje, ko so moji otroci tako ali drugače ogroženi, zato lahko mame vsako vmešavanje, povezano z otrokom, doživimo izredno čustveno.
Zagotovo ste se že vsi starši kdaj znašli v pogovoru z osebo, ki očitno vašega otroka pozna bolje kot vi. Pozna vse odgovore in točno ve, kako bi morali ravnati, kaj delate narobe in kakšne posledice bo imela vaša vzgoja. Pa morda ta oseba, ki je teoretično odlično podkovana (beri: ve več kot stric Google), sploh nima otrok. Za primer: tejle zgodbi sem bila priča prejšnji teden.
S prijateljico sva šli med krajšim odmorom na kavo v bližnji park, kjer je poleg lepe kavarne tudi otroško igrišče. Sedeli sva in klepetali, nato pa je prijateljici zazvonil telefon. Ker je šlo za službene obveznosti, se je opravičila in stopila malo stran, da bi se v miru pogovorila. Jaz pa, namesto da bi prijela telefon v roke (danes že skoraj nezaslišano, kajne?! 😉), začnem opazovati okolico. Poleg mene na sosednji klopci sedita dve mami z malčkoma in se pogovarjata. Sprva je pogovor deloval povsem običajno, kmalu pa sem zaznala, da gre očitno za nekakšno tekmovanje, kdo je boljša mama. Pogovor je bil slišati nekako takole:
A: »Pa vi, se že odvajate od pleničk?« (mimogrede, otrok je bil po mojih ocenah star manj kot 2 leti)
B: »Ne, ne še, se mi zdi, da imamo še dovolj časa.«
A: »A res? Naši Juliji pa super kaže! Veš, moraš kar čimprej začeti in vsak dan vztrajati, dokler ne obvlada. Jaz jo na vsako uro in pol posedim na kahlico. Si to že poskusila?«
B: »Nisem, se mi zdi, da Luka še ni pripravljen. Bom raje še malo počakala. Tako se mi zdi najbolje.«
A: »Nič čakat, kar vztrajna bodi! Pa čim prej zamenjaj pleničke za pralne, da bo začutil, kdaj se je populal, ker bodo plenice mokre.«
B: »Kaj pa vem, te pralne plenice mi niso najbolj všeč. Bojim se, da bo dobil kako vnetje ali se prehladil.«
A: »Ah, daj no, kje pa. Pri nas so super delovale, že Ajda je bila suha pri manj kot dveh letih, pri Juliji pa samo še malo manjka. Če ne boš začela takoj, boš zamudila, potem boste pa imeli težave z lulanjem celo šolo.«
….
Zraven sedi še ena ženska, ki vneto kima in na koncu doda, da ima oseba A res prav. Da je že SKRAJNI ČAS! Da so bili tudi njeni otroci mlajši od dveh let, ko so že bili brez plenic čez dan. Pogledam osebo B in poskušam razbrati njene občutke: stiska, občutek ‘poraženosti’ in obup. Kar naenkrat to ni bilo več prijetno druženje s prijateljicami v parku, temveč pridiga, kako mora ravnati s svojim otrokom. Vedno bolj je lezla v tri gube in verjamem, da je s tega pogovora domov prišla z neprijetnimi občutki, da je slabša mama kot druge, ki očitno znajo bolje in vedo več.
Pa verjamem, da to ni osamljen primer. Priča sem bila še mnogim permisivnim, restriktivnim in tudi drugačnim modrostim na temo vzgoje, kot so na primer prehranjevanje (»Saj ga ne bo pobralo, če poje eno čokoladico,« ali pa »Mi smo vsi jedli ‘junk food’, pa smo vseeno živi in zdravi, ne vem, zakaj toliko kompliciraš!«), kaznovanje (»A kar pustila mu boš, da takole jezika? Jaz bi mu prepovedala televizijo za cel teden!« ali pa »Veš, če joka, ker ni dobil bonbonov, je v čustveni stiski. Če otroku rečeš ‘ne’, mu povzročaš frustracije. Otroka moraš začutiti. «), digitalni mediji (»Jaz otrokom ne bi nikoli dovolila imeti telefona vsaj do 15 leta,« ali pa »Če doma ne bo dobil igric, jih bo pa drugje igral – najbolje, da mu jih kar dovoliš.«) in še mnoga druga področja starševstva, na katerih so vsi boljši od staršev dotičnega otroka, če ne celo prvovrstni guruji vzgoje!
In spet ne morem mimo, da ne bi z vami delila svojega razmišljanja: verjamem, da večina staršev (z izjemo ljudi s takšnimi in drugačnimi psihičnimi ali čustvenimi težavami ali odvisnostmi) svojega otroka vzgaja z ljubeznijo in z najboljšimi nameni v okviru svojega lastnega vrednostnega sistema, ki je temu staršu očitno pomagal preživeti v današnjem svetu. Ker smo si ljudje različni, a smo prav vsi po svoje odlični, ima vsakdo pravico do svojih odločitev, pa naj bodo te po vaših kriterijih še tako slabe (morda so starši za vas prestrogi, premalo strogi, preveč odsotni, preveč dušeči …). Ko vas naslednjič zasrbi jezik, da bi koga malo ‘pošolali’, predlagam, da premislite, ali vas je sogovornik sploh prosil za mnenje. Če vas ni, vzgojni nasvet raje zadržite zase in prisluhnite, kako živijo drugi – morda boste izvedeli kaj res zanimivega. Pa vse dobro! 😉
Se slišimo,
V.
