Ste se že kdaj vprašali, kaj pomeni, če izrečete besedico ‘oprosti’? Kakšno težo sploh nosi? Ali rečemo ‘oprosti’ samo zato, da imamo končno mir pred parterjem, sodelavcem, prijateljem …, ali to rečemo zato, ker to dejansko iskreno mislimo in imamo namen v prihodnje premisliti, preden naredimo določeno stvar, zaradi katere se opravičujemo.
Zdi se, kot da ljudje ‘oprosti’ govorimo kar tja v en dan. Če storimo kaj, kar komu ni povšeči, preprosto rečemo ‘oprosti’ ter brez pomisleka in slabe vesti isto dejanje ponovimo čez nekaj dni. In spet in spet. In vsakič znova rečemo ‘ups, oprosti’.
Prejšnji teden sem klepetala z mojo dobro prijateljico Meto, ki je že nekaj let poročena z Milanom. Med pogovorom sva zašli na temo partnerstva in komunikacije (čudno, kajne? 😉 ). Vprašam, kako sta, in reče: »Eh, odvisno, v kateri fazi me dobiš. Trenutno ni najboljša, ker imam počasi že dovolj njegovih praznih besed. Saj veš, da sva načeloma usklajena glede vseh stvari in vedno najdeva skupno pot. A kljub vsemu je ena zadevica, ki pa me res teži in ne vem, kako naj jo skomuniciram. Milan ima namreč eno grdo navado – ko smo v družbi in jaz kaj vneto razlagam, me ves čas popravlja. Glede pripovedovanja sva si precej različna – jaz vneto in doživeto pripovedujem zgodbo, dodajam goro pridevnikov in povem še kaj za zraven. Jaz lahko na primer že zgodbo, kako sem šla po kruh, oplemenitim in iz tega naredim pravi ‘šov’. Milan pa, po drugi strani, skopari z besedami in vse pove, kot jaz pravim, ‘suhoparno’. Brez olepšav, brez dodatkov, le gola dejstva, zato zgodbo, ki bi jo jaz razlagala vsaj 10 minut, on pove v minutki. Meni večkrat očita, da si domišljam ali kaj ‘priredim’. V družbi celo reče, naj ne lažem, kar me potre, saj je laž res močna beseda, predvsem pa ni res, da lažem, le strastno pripovedujem. Skratka, ko to naredi v družbi, me v sekundi utiša, hudo mi je in izgubim vse veselje do druženja. O mojih občutkih se vedno pogovoriva tudi doma, ponavadi reče ‘oprosti’ in zgodba je zaključena. Ob naslednjem druženju pa spet ista zgodba … in tako je že vrsto let. Največja težava je, da se v tistem trenutku počutim zares ponižano, ranjeno in nemočno. In vse, kar dobim, da pomirim strasti v sebi, je ‘oprosti’, ki, najhuje od vsega, sploh ni iskren. Ta ‘oprosti’ izreče samo zato, da je mir. Da se nasmehnem in grem naprej. Vse do naslednjič.«
So besede, s katerimi se lahko mirno igramo, jih izrečemo brez razmisleka in ne nosijo posledic. In so besede, ki so tam zato, ker nekaj pomenijo. Če rečete ‘oprosti’, sprejmete odgovornost, da naslednjič ne boste več storili nečesa, kar je prizadelo vašega sogovornika, oziroma če že, boste še v tistem trenutku zaznali, da delate nekaj narobe. ‘Oprosti’ nikoli ne bo izbrisal nečesa, kar se je že zgodilo, lahko kvečjemu pokaže vaš namen, da bodo stvari v prihodnosti drugačne. Zato previdno (in z razmislekom) z besedico ‘oprosti’.
Se slišimo,
V.
