Komunikacija je res zanimiva reč. Lahko si še tako izučen, podkovan s teorijami in praskami, a kdaj v življenju preprosto pride trenutek, ko enostavno ne veš, kaj reči.
Danes z vami spet delim resnično zgodbo.
Življenje je polno nepričakovanih trenutkov, pa naj bodo ti skoraj klišejsko blaženi ali pa zelo nepredvidljivi in žalostni. Slednje se je zgodilo Ani in njenemu možu Luku, ko je Lukov oče (relativno mlad možakar, ki šteje le 57 let) izvedel za diagnozo: rak črevesja z metastazami na pljučih. Novico je oče dobro prenesel, pravzaprav odlično. Stvari je vzel v svoje roke in se lotih različnih metod zdravljenja, od medicinskih pa do vseh možnih alternativ. Po približno letu dni so bili rezultati vrhunski, prav tako pa njegovo počutje. Še pred poletjem je kar sam naznanil, da gre še na operacijo, potem pa bo res ‘zdrav’.
In res, operacija je bila uspešna, on pa v dobri formi. Odpravil se je na morje, kjer je užival poletne dni, a kar čez noč se ni več počutil dobro. Slabo počutje je zanikal, ni se želel sprijazniti s tem, da se je morda rak res vrnil. Ko se je naposled vseeno odločil, da gre na hiter pregled, so ga zdravniki soočili z novo realnostjo: metastaze v možganih. In mislim, da ni potrebno poudarjati, kaj to pomeni.
Njegov sin Luka, sicer zelo subtilen in hkrati zelo racionalen moški, je to novico sprejel na svojevrsten način. Tako, kot je prav (zanj). Tako, kot se je sam odločil. O situaciji ni želel pretirano govoriti, kmalu je prišel do zaključka: »Rad imam svojega očeta, a nič ne morem storiti. S tem ne bom obremenjeval svoje žene Ane, s tem ne bom obremenjeval nikogar.« Ana, na drugi strani, pa se je ob tej novici počutila popolnoma drugače. Zgodbo je želela deliti z drugimi, ker ji je bilo tako lažje, saj je tudi sama navezana na tasta in ji veliko pomeni. Od Luka je pričakovala enako – da se ji bo odprl, da bosta skupaj gledala stare slike, se pogovarjala o skupnih trenutkih, predvsem pa si je želela, da bo svojemu možu v oporo, da mu bo lahko pomagala, da bo na nek način »koristna«. Na dan, ko sta z Lukom izvedela za očetovo diagnozo, ga je večkrat vprašala, kako je oziroma kaj ob tem čuti. Luka ji je le osorno odvrnil: »Pa ravno sem malo pozabil, zdaj pa si me spomnila. Če mi boš omenjala očeta, se ne bom počutil čisto nič bolje.« Ano je to res užalostilo, saj ni vedela, kaj lahko še reče in naredi, da bi razvedrila svojega moža in ga spravila v boljšo voljo.
Se vam je že kdaj zgodilo enako? Je bil vaš namen dober, na koncu pa ste bili užaljeni, ker se človek v stiski ni odzval tako, kot ste si vi želeli (ker se ni odzval tako, kot bi se morda odzvali vi)?
Ko je človek v stiski, če na primer izgubi osebo, ki mu je ljuba, je njegovo duševno stanje povsem drugačno, kot je sicer, in čisto vsak svoje počutje odraža na drugačen način – nekateri bi se o tem pogovarjali, drugi jokali, tretji se odmaknejo in gredo na sprehod, spet četrti o tem ne želijo govoriti, ker niso pripravljeni na naval čustev (a morda bodo, le ob določenemu času in ob določenem dražljaju).
Nikakor ne pričakujte, da se bo ob takih močnih, s čustvi nabitih situacijah druga oseba obnašala enako, kot bi se obnašali vi. Da bo stvari in besede dojela enako kot vi. Zato predlagam naslednje …
Ko zmanjka besed, ko ni več ‘kaj pametnega reči’ … lahko uživate v tišini, osebo objamete, jo potrepljate po ramenih, pokimate in s pogledom ter kretnjami poveste točno tisto, kar druga oseba želi slišati.
Imejte lep dan,
V.
