Zadnjič sem bila gostja na protokolarnem dogodku, kjer sem na prvi javni nastop pripravljala mlado inženirko. Ko sva klepetali po končanem osrednjem delu, mi je potarnala, kako zahtevno je nagovarjati ljudi, od katerih praktično ne dobiš nobenega odziva, ne vrnejo ti nasmeha, ne veš, kaj si mislijo o tvojih besedah … Vsi smo namreč nosili zaščitne maske, ki so ravno tisti dan spet postale obvezne v zaprtih prostorih.
Te dni veliko razmišljam o maskah. Ne, v mislih nimam zaščitnih mask, čeprav so še kako aktualne in povezane tudi s (precej manj učinkovito) komunikacijo. Pač pa imam v mislih maske, podobe, obraze …, ki si jih človek nadane ob različnih priložnostih.
Za začetek vas povabim, da se zazrete sami vase in se vprašate, koliko različnih mask imate? Se vam zdi, da ste popolnoma druga oseba, kadar ste na primer doma z otrokom, kot ste v službi na sestanku z vodstvom? Verjetno kimate. In naj vas potolažim, to je povsem normalno.
Ljudje, ki jih poznamo, se v naših glavah delijo na tri različne socialne kroge. Prvi je intimni krog, kamor sodijo najožji družinski člani (partner, starši, otroci), temu sledi osebni krog, v katerem je do dva ducata ljudi (razširjena družina in dobri prijatelji). Poznamo pa še krog javnosti, kamor sodijo kolegi, sodelavci, bivši sošolci, sosedje, trgovci iz trgovin, kamor zahajamo, pa tudi naključni neznanci, ki jih srečamo v mestu …
Za te tri skupine ljudi uporabljamo tri različne maske ali, če hočete, obraze, s katerimi dosežemo točno tisto, kar od teh odnosov želimo ali potrebujemo. Kako natančno deluje? Pa poglejmo.
Svojo masko za intimni krog si lahko zamislite kot rakovico brez oklepa. Mehko in občutljivo meso, naš pristni, avtentični jaz. Brez filtra, z mnogimi »napakicami«, a še vseeno v največji meri mi sami. Osebe, ki jih spustimo pod naš oklep, lahko preštejemo na prste ene roke. Ti ljudje nas poznajo skorajda v vseh situacijah – ko se veselimo, smo razočarani, žalostni … Njim se upamo pokazati, kakršni smo – povsem človeški, s številnimi slabostmi, a tudi z mnogimi čudovitimi lastnostmi vred. Nekateri ljudje pravijo, da je dobro in prav biti vedno in povsod tako avtentičen, sama pa se ne strinjam – verjamem, da je vrednost intimnega kroga ravno v njegovi omejenosti. Ker ima vsakdo izmed nas takšnih sogovornikov zelo malo, so toliko bolj dragoceni. Poleg tega lahko ljudje (nevede ali vede) izkoristijo naše šibke točke in nas tako močno prizadanejo (kar zagotovo vedo vsi, ki so v svoj intimni krog kdaj spustili napačno osebo).
Za večino naših znancev je najprimernejši osebni krog, kjer nas ljudje poznajo predvsem po dobrih in (kvečjemu) malo manj dobrih lastnostih, saj večino največjih šibkosti ali slabih lastnosti zavestno ali nezavedno prikrivamo. To masko imenujemo naš družbeni jaz in jo najpogosteje uporabljamo s kolegi in sodelavci, s katerimi sicer preživimo veliko časa, niso pa del našega najožjega kroga. V delovnem okolju ta obraz ponavadi pokažemo po nekaj tednih ali mesecih, odvisno od tega, kako zaupljivi in odprti smo ter kakšne izkušnje imamo z odnosi na delovnem mestu. Tudi ta mehanizem je v resnici odlična varovalka, saj nam preprečuje, da bi simpatičnega sodelavca, ki ga vidimo prvič, takoj vzeli za svojega in mu razložili celotno življenjsko zgodbo, saj bi izpadli sila neprofesionalno (morda celo malo smešno).
Javni krog je najdlje od našega bistva. Maska, ki si jo nadenemo, ko spoznamo neznanca ali osebo, s katero imamo le bežen odnos (npr. prodajalec prigrizkov v velemestu), je najdebelejša in je tudi naša naravna zaščita. Hkrati je ta maska neke vrste obraz za skorajda vsako priložnost, ki nam, če ga znamo uporabljati pravilno, pomaga preživeti v družbi, saj je podrejen številnim socialnim omejitvam (zaradi teh omejitev v restavraciji ne jemo pice z roko, si v javnosti ne popravljamo nedrčka ali na sestanku ne vrtamo po nosu).
Maske imajo več namenov, ki se med seboj po pomembnosti razlikujejo glede na to, o kateri maski je govora. Vse so do določene mere namenjene:
- osebni zaščiti (npr. ko ne razkrijemo svojih slabosti, se ne pustimo raniti),
- zaščiti drugih pred nami ter
- samopromociji (ko kažemo svoje prednosti, pustimo dober prvi vtis).
Vse naše maske se spreminjajo tudi z našim fizičnim, psihičnim in čustvenim odraščanjem. Bolj ko smo zreli, bolj jih razumemo in znamo uporabljati. Otroci, ki so še dokaj brez filtra, imajo meje med različnimi krogi (intimnim, osebnim in javnim) zelo rahle, zato velikokrat storijo ali rečejo kaj, česar mi odrasli ne odobravamo, ker je ‘neprimerno’, ‘nevljudno’ …. Starejši ko postajamo (predvsem pa bolj izkušeni), močneje ločimo med intimnostjo in javnostjo, zato znamo večinoma bolje presoditi, kateri obraz je primeren za določeni trenutek.
Kaj pa vi? Imate tudi vi masko za vsako priložnost?
P.S. Tisto, ki je trenutno obvezna, pa le vzemite s seboj. 😉
Se slišimo,
V.
