Zadnjič berem National Geographic in vidim izjavo slovenskega filozofa, ki je zapisal, da Twitter v Sloveniji ni več ‘čivkanje’, temveč le še ‘bevskanje’. Potem se spomnim na vse komentarje na raznih spletnih portalih ter družbenih omrežjih in si rečem, da njegova trditev še kako drži.
Včasih se ob branju kakšnih komentarjev res zgrozim in se vprašam, od kod toliko negativnosti v ljudeh. Prebiram, na primer, blog neke ‘mami podjetnice’, ki je v svojem zapisu potarnala, kako težavno je včasih usklajevanje zasebnega in poslovnega življenja, če si samostojni podjetnik, pa da mora vmes še šolati otroke od doma, rada pa bi tudi imela kaj od partnerskega odnosa, ki je zaradi dela in družine povsem na stranskem tiru. Ne vem, komu in zakaj je ta navidez povsem nedolžna tema dvignila pritisk, a pod objavo so se med pritrjevanjem ostalih mamic že prvi dan začeli vrstiti žaljivi ali pa jezni komentarji v smislu: »Kaj pa ti sploh lahko jamraš? S.p.-ji ste med korono dobili goro denarja, zato da ste lahko hodili smučat. Pojdi raje za osem ur delat v proizvodnjo za minimalca, pa boš videla, kako je to,« ali pa: »Vesela bodi, da imaš familijo, sploh ne veš, kako je, če ne moreš imeti otrok, ti pa jamraš,« in: »Uuu, ‘super’ firma, v resnici pa iz Bosne na črno delavce najemate in jih še plačate po možnosti ne, pa še korono nam k nam gor nosijo,« in podobno, skratka komentarji, ki so nenazadnje nepovezani z avtoričino objavo in služijo le medsebojnemu spletnemu obmetavanju z blatom. Zdi se, kot da gre vsaka naslednja objava še korak dlje v vulgarnosti in nizkotnosti, kot da bi spletni ‘troli’ tekmovali, ‘kdo si upa več’. Ali tudi vi mislite, da je šlo tole malo predaleč?
Nedvomno je seveda trenutno najbolj vroča tema COVID in vse, kar sodi zraven (cepljenje, teorije zarote, podkupnine, zaslužek z maskami in hitrimi testi in še bi lahko naštevala). Ker tudi jaz berem novice na spletu, preprosto včasih ne morem spregledati komentarjev, ki sodijo zraven, pa naj bodo ti na družbenih omrežjih ali tudi medijskih spletnih straneh (zdaj že redkih, ker jih večino administratorji ‘prečistijo’). In veste, kaj se vprašam: ali bi bili ljudje sposobni takšnega ‘sovražnega govora’ tudi v živo? Žalitve, kletvice, v nekaterih primerih celo grožnje?
Moj odgovor je: verjamem (ali morda, bolje rečeno, upam), da ne. Zagotovo je velik dejavnik te ‘iskrenosti’ na spletu dejstvo, da lahko skrit za anonimnostjo kakega avatarja (na primer anonimnega profila, lažnega imena, morda celo lažnega profila prave osebe) rečeš prav vse (skorajda) brez posledic. Bojda obstajajo celo društva, v katera se zbere skupina ljudi, ki potem namenoma napadajo določeno osebo, institucijo ali organizacijo ter ji tako rekoč ‘svinjajo’ po njenem profilu z nasprotujočimi ali s ponižujočimi komentarji v njenem imenu, seveda zato, da osebo diskreditirajo. Jasno pa so tu tudi posamezniki, ki so prepričani, da je njihovo mnenje edino pravo, zato provocirajo ostale s svojimi napol pismenimi spletnimi zapisi in uporabljajo najbolj možne provokativne izjave, le da bi dosegli nek odziv in spletni ‘dialog’ (če mu sploh lahko tako rečemo, saj se tem ‘trolom’ ne da ničesar dopovedati).
No, in kaj vam svetujem? Izkušnja, ki je mene naučila, kaj je edini pravi korak v komunikaciji s spletnimi hujskači in zagrenjenci, je bila naravnost komična: pod spletno objavo na povsem vsebinsko temo (tehnike obvladovanja treme pri javnem nastopanju) se je oglasila gospa ter me začela blatiti, češ, da je ‘danes že čisto vsak lahko coach in trener’. Prijazno sem ji odgovorila, da imam prakso izpred mikrofonov ter da sem certificirana trenerka in coachinja z dvajsetletnimi izkušnjami, a je začela spuščati komentarje, da lahko pač ‘vsak vse napiše, pa ni nujno, da je to tudi res’. Po seriji izmenjav, ko na nobeno prijazno besedo nisem dobila nazaj nič vsaj nevtralnega, temveč le nove in nove žaljivke, sem preverila, za koga gre, in zgroženo ugotovila, da se gospa ukvarja s ‘pozitivno komunikacijo’. Hm. Kako že pravijo Angleži? »I know you talk the talk, but do you walk the walk?«
Vem, da je morda čez lužo situacija še hujša, pa vendar se mi zdi, da bi se morali vsi zavedati, da družbena omrežja ter spletni portali v prvi vrsti niso namenjeni temu, da bi kritizirali druga mnenja ali prepričanja, pač pa omogočajo zelo hitro informiranje velike skupine ljudi in lahko, če ste odprte glave, ponudijo tudi precej širok in zanimiv pogled v ta raznolik svet. In še najboljša stvar pri FB, IG, LI in ostalih omrežjih: če vam kaj (ali kdo) ni povšeči, obstaja čudovit gumb »unfollow« in je zgodba zaključena. 😉
Se slišimo,
V.
