Kaj je strah?

Prva asociacija na to besedo me odnese v moje rano otroštvo, ko sem se prvič spoznala s strahom. Največje zlo je bil volk, ki sem ga srečala pri Rdeči kapici. Ali pa namišljena pošast, ki se je skrivala pod posteljo. Spominjam se, da sem strah znala celo ponazoriti, narisala sem ga kot majhnega duhca, ki sem ga verjetno videla v eni izmed knjig, ki mi jih je prebirala mama. Strah na splošno takrat ni bil nič pretresljivega, predvsem pa nič, kar bi me lahko ustavilo, saj sem vedno imela občutek, da bodo starejši in pametnejši od mene poskrbeli za to, da se mi ne bo zgodilo nič hudega.

Strah je pomembno čustvo, ki ima na nas izredno močan vpliv – podobno kot na primer čustvo jeze. V osnovi je strah nekaj dobrega, saj je v naših možganih zapisan kot mehanizem za preživetje. Enako kot pri živali – ko se ustraši, zbeži ali pa napade. Stran nas opozarja, da nas čaka težka preizkušnja in da se moramo pripraviti, torej nas v bistvu brani pred nevarnostjo, kar je nekaj dobrega, kajne? A verjamem, da nihče na vprašanje »Na kaj pomisliš, ko slišiš besedo strah?« verjetno ne bo odgovoril »O, strah, to je pa nekaj dobrega!«

Ko odraščamo, strah raste z nami. Nič čudnega, saj nas v življenju čakajo vedno večje preizkušnje, ki so vedno dlje od našega poznanega sveta. Bojimo se iti v šolo, bojimo se ocenjevanja, strah nas je naše prve predstavitve (kar se nam lahko globoko zasidra v spomin, če nam ne uspe in smo deležni še kakšnih posmehovanj), bojimo se prvega izpita na fakulteti … in če se neprijetne izkušnje na določenem področju ponavljajo, strah postaja vedno večji in počasi prežema vsako našo celico. In ta strah ni več le »strahec«, ki gleda iz omare, ampak je prava pošast, ki nas preganja in nam preprečuje, da bi s polnostjo zakorakali v priložnosti, ki nam pridejo naproti.

In potem se srečamo mi. Na delavnici, na individualnem treningu, na transformacijskem coachingu … Velikokrat opazim, kako resničen je vaš strah, predvsem strah pred neuspehom. Občutek, da vam ne bo uspelo. Da ne boste dosegli rezultatov. Da ne boste dosegli lastnih pričakovanj, kaj šele pričakovanj drugih. Precej ljudi se tega tako zboji, da raje zbežijo, kot da bi se soočili z možnostjo, da ga kaj polomijo. In ponavadi sploh ne gre za govor pred predsednikom države in še 500 ostalimi poslušalci, daleč od tega. Veliko ljudi zbega in v stres spravi že kratka predstavitev rezultatov preteklega meseca pred sodelavci, s katerimi sodelujejo na dnevni ravni.

In še en primer. Še pred korono sem gostila izobraževanje o komunikaciji. Sodelujoče (bilo jih je približno 20) sem razdelila v 4 skupine, vsaki skupini dala list papirja in pisalo ter jim naročila, naj na papir napišejo, kaj jim pomeni komunikacija. Na zaplet smo naleteli, ko smo morali v vsaki skupini najti osebo, ki bo predstavila mnenje skupine. Kar nekaj časa so se pregovarjali in prelagali odgovornost drug na drugega, na koncu pa so vsi vse predstavili in ugotovili, da sploh ni bilo tako težko. 🙂

Hudo mi je, kadar ljudje zaradi strahu ne upajo narediti kakega pomembnega koraka in posledično njihovi potenciali ne pridejo do izraza. Mar ni škoda, da ne bi spregovorili na pomembni konferenci zgolj zaradi tega, ker v 3. razredu osnovne šole niste blesteli v predstavitvi pri predmetu Spoznavanje narave in družbe in zdaj verjamete, da nastopanje pač ni za vas? Dejstvo je, da nas naši možgani v ključnih trenutkih radi popeljejo v svet naše preteklosti in nam nazorno orišejo, kaj se nam je takrat zgodilo in zakaj bi nas moralo biti strah tudi danes. A vedno je treba razmisliti, kaj vam ta strah sploh želi sporočiti. Morda vam sporoča, da si resnično želite narediti dober vtis in da je že skrajni čas, da se oborožite z novimi znanji in veščinami.

Torej? Naredite nekaj zase. Postanite (še) boljši in uspešnejši. Izrazite svoje potenciale. Zakaj? Ker jih namesto vas ne bo nihče drug.

In še za konec:
Moj dedek mi je kot deklici govoril: »Strah je navznoter votel, zunaj ga pa ni!« Četudi se nam v trenutkih, ko se nam tresejo noge, zdi, da ni tako in da je strah še kako resničen, ta pregovor dejansko drži. Strah ima moč zgolj zato, ker mu jo dajemo mi sami. Ste pripravljeni spremeniti svojo zgodbo?

Se vidimo,

V.

Ostale objave

»Prosim, ne vmešavaj se!«

Sem mama dveh čudovitih mulčkov in vem, kako razmišljam in čutim – svoje otroke poznam bolje, kot poznam same sebe. Zanju bi dala vse. Ta

»Ne vem, kaj naj ti rečem.«

Komunikacija je res zanimiva reč. Lahko si še tako izučen, podkovan s teorijami in praskami, a kdaj v življenju preprosto pride trenutek, ko enostavno ne

Telefonski klic, ne hvala!

Poznam kar nekaj ljudi, ki jim telefonski klici predstavljajo pravi izziv. Razlogi so različni – slaba samopodoba (‘moj glas je po telefonu tako piskajoč.’), neprijetni

Znate povedati »kaj pametnega«?

Berem, spremljam, poslušam. Opazim marsikaj, a ne morem mimo tega, da z vami ne bi delila svojega mnenja o prioritetah ljudi. Sami dobro veste, da

SPOZNAJMO SE

Svetovni splet zmore marsikaj, a prave besede je vedno bolje izmenjati z oči v oči.