Ah, te vejice…

Kaj pravite na to, da bi si danes privoščili krajšo lekcijo slovenščine? 

Ne skrbite, ne bom preveč stroga učiteljica, kakršnih se morda spomnite že iz osnovne šole, kljub temu pa sem prepričana, da mora vsakdo izmed nas kdaj pa kdaj obnoviti znanje maternega jezika. Nenazadnje ga poslušamo in uporabljamo vsak dan, zlasti knjižni jezik pa je pravzaprav tisto, kar nas povezuje, ne glede na to, iz katerega dela Slovenije prihajamo. 

Upam, da vam bo današnji zapis koristil, če nič drugega, pa verjamem, da bom danes marsikoga v spominih popeljala nazaj v šolske klopi. 

Pa poglejmo, kje naše znanje slovenščine najbolj zaškripa.

  • Pozabimo vejice ali pa jih napišemo preveč.

Ah, te vejice, ko bi se le same postavile na pravo mesto. Vsi poznamo pravilo “pred ‘ki, ko, ker, da, če’ vejica skače”, vendar pa obstajajo številne izjeme, ki nam povzročajo preglavice. Zakaj nam vejice povzročajo toliko težav? Morda zato, ker so nekatere tam, kjer se nam ne zdijo potrebne, drugih pa ni, kjer bi se nam zdelo, da morajo biti.

Kje ga ponavadi polomimo?

  • kadar imamo vrinjene stavke, na primer: Jože, ta neverjetni junak, je mirno skočil v reko in rešil dečka. 
  • ko pišemo datum in dodamo še dan, na primer: v četrtek, 16. aprila, ob 20h

 Vejic ne pišemo:

  • v priredju pred ločilnimi vezniki ali-ali, bodisi-bodisi, oziroma: Niti ni šel v trgovino niti ni plačal položnic.
  • med deli večbesednega veznika, na primer: Ni mi odgovorila, kljub temu da sem jo lepo prosila.

 In še zanimivost: Ste vedeli, da je vejica v preteklosti rešila življenje?

Zaradi napačno postavljenega ločila je ruski car obsojencu nehote rešil življenje. Namesto ‘Ubiti, ne pomilostiti,’ je namreč pisalo ‘Ubiti ne, pomilostiti’. 

Naučiti se postavljati vejico na pravilno mesto morda le ni tako nepomembno :). 

  • Ne vemo, kam postaviti veliko začetnico. 

Pri postavljanju velike začetnice pogosto pride do zmede. Slovenec, na primer, se piše z veliko, medtem ko se slovenski z malo, kar lahko mnogim povzroča težave. Vsi vemo, da se velika začetnica piše na začetku stavka, kadar pišemo lastna imena, prav tako se z veliko začetnico pišejo izrazi spoštovanja, z veliko začetnico pa pišemo tudi pridevnike lastnih imen (Anin, Matejin, Lukov, …). Z veliko začetnico pišemo še zemljepisna lastna imena – države, mesta, vasi, ulice, … , in pa zemljepisna občna imena – torej imena rek, jezer, gora (na primer: Triglav, jezero Črnava, Kokra). 

Na spletni strani DigitPen so pravila o pisanju velike začetnice razložena še bolj podrobno. Tukajle lahko preberete več: https://www.digitpen.com/blog/81-raba-velike-in-male-zacetnice-s-primeri

  • Nismo prepričani, kaj je pravilno –  s/z in k/h? 

Na srečo tukaj ni veliko pravil, tako da si boste hitro zapomnili. Najlažje je sicer, da na glas izgovorite besedo z obema predlogoma in boste ponavadi hitro videli, katero se bolje sliši. Ker pa vem, da včasih posluh zataji, si lahko pomagate z naslednjimi pravili: 

  • Ta SuHi ŠKaFeC PuŠČa nam pove, da pred vsemi soglasniki uporabimo predlog s, pred vsemi ostalimi pa preprosto uporabimo z. Torej s uporabimo pred: T, S, Š, K, F, C, Š, Č (na primer, zavitek s češnjami ali z ribezom);
  • in še bolj preprosta stvar: h uporabimo pri besedah, ki se začnejo s črkama k ali g, pri vseh ostalih pa uporabimo k (na primer, stopiti k šanku ali k kolegu). To pa ni pretežko, se vam ne zdi? 
  • Pozabljamo na rodilnik. 

Morda se niti ne zavedamo, kdaj pozabimo uporabiti rodilnik, vendar pa se dogaja zelo pogosto. Stavki brez rodilnika so sicer razumljivi, vendar so napačni in zelo neprijetni za uho. Najbolj tipično se to zgodi v nikalnih stavkih. Naj vam pokažem na primeru: “Nisem videl Ano.” Sliši se čudno, kaj ni tako? Bolj pravilno bi bilo: “Nisem videl Ane.” 

  • Ne znamo sklanjati besede otrok. 

To je ena izmed najpogostejših napak, ki jih delamo. Pri ednini ne poznamo zadreg (otrok, otroka, otroku, otroka, pri otroku, z otrokom). Težave pa se začnejo pojavljati v dvojini in množini. 

V dvojini ne znamo sklanjati besede otrok v mestniku. Pravilno je reči ‘pri otrocih’, velikokrat pa namesto tega slišimo ‘pri otrokih’.

Še več težav se pojavlja v množini. V imenovalniku tako rečemo ‘otroci’ in ne ‘otroki’, pri mestniku rečemo ‘pri otrocih’ in ne ‘pri otrokih’, pri orodniku pa ‘z otroki’ in ne ‘z otroci’, kar tudi pogosto uporabljamo v pogovorih. Dobra taktika, ki vam bo olajšala odločitev, kaj uporabiti v orodniku, je fraza ‘z otroki je križ. 

Slovenščina je zelo lep jezik, ki je preživel že stoletja, zato je prav, da se jo potrudimo ohraniti, da jo bodo lahko govorile tudi generacije, ki prihajajo. 

Uživajte in se vidimo.

V.

Ostale objave

Se pogajate ali barantate?

Ste kje na lepšem? Držim pesti, da ste.   Poletje je čas potovanj. V tem času veliko ljudi odpotuje v južne kraje in arabski svet, kjer

Čustvena inteligenca

Ste kdaj spoznali osebo, ki je v trenutku vedela, kako se počutite, še preden ste sploh kaj rekli, hkrati pa se je odzvala na način,

S čim prepriča dober govorec?

Kaj je skrivnost odličnih, prepričljivih in samozavestnih govorcev? Maja je zagotovo odlična govorka. Na svoje nastope in predstavitve se vedno dobro pripravi, njena vsebina je

SPOZNAJMO SE

Svetovni splet zmore marsikaj, a prave besede je vedno bolje izmenjati iz oči v oči.